PERVA ADVENTNA NEDELA.

Evangeli:  Od sodnjiga dne. Lukež. XXI. S5-33.

OD DRUZIGA JEZISOVIGA PRIHODA.

"Prodati so se zamogli ljudje," govori sveti Avguštin, "pa rešiti se niso zamogli;" zato je cel svet skoz štirtavžent let pomoči pričakoval in po Rešeniku zdihoval s prerokam rekoč: "Rosite ga nebesa doli in oblaki dežite pravičniga, odpri se zemlja in rodi Zveličarja." Izai. 48, 8. In nebeški Oče se je usmilil. — Svojiga edinorojeniga Sina je poslal na svet grešni človeški rod rešit težke sužnosti peklenskega silnika, kterimu se je bil po pervim grehu prodal.
Pervi prihod "Jezusa Rešenika" prav spraznovati, sveta mati katoljška cerkev štirtedni adventni čas, kteriga smo dans nastopili, obhaja, in svoje pravoverne otroke budi, na božične praznike se dobro pripravljati, da bi s čistim sercom iz Marije Device rojeniga Sina božjiga ti dan slovesno molih in Častili. Pa ker strah božji rešeniga človeka pred greham zavarje, in Jezusoviga zasluženja se vdeležiti mu pripomaga, sveta cerkev dans nas opomni tudi druziga prihoda „Jezusa Sodnika;" zato nam vkaže po svetim evangelii tiste strašne
besede od sodnjiga dne premisliti, ktere je bil rešenik Jezus veliki torek zvečer na oljski gori izustil, in s kterimi je bil znamnja posipanja sveta ter svojiga druziga prihoda — kakor Sodnika človeštva — napovedal.
Znamnja, ki bodo končanju sveta in drugimu Jezusovemu prihodu predšle, so po svetem evangelii čveterne napovedane: na nebu bo sonce otemnelo, mesec ne bo dal svoje svetlobe, zvezde bodo z neba padale, in nebeške moči se bodo gibale; na zemlji  bodo velike stiske, strašni sveta potresi, in druge prikazni; med ljudmi  bo hudo preganjanje narodov in kopernenje od strahu; v elementih  (življih) bo strašno šumenje morja in valov, huda nevihta vetrov, serdito kroženje ognjenih bliskov in bučanje gromov. — Med tem se bo na nebu sveti križ perkazal, in vsi ljudje bodo vidili Sina človekoviga, Jezusa Kristusa, priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvam. In bo posljal svoje angelje s trobento in z velikim glasam, vse ljudi pred sodni stol zbirat.
Moji kristjani! ni dvomiti, da se bo vse to zgodilo. Sam Jezus nas tega zagotovi, ker v današnjim svetim evangelii pravi: Resnično vam povem, da ti rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi. Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle.  — Pa bi vtegnil kdo vprašati: zakaj bo Jezus drugej prišel, ljudi sodit, sej berž po smerti že vsaciga sodi in obsodi. Glejte od tega hočem dans vam govoriti, in nektere vzroke kratko razložiti, zakaj bo Jezus občno sodbo derzal. — Poslušajte.
Dvojna je sodba za človeško dušo po tim pozemljiskim življenji: posebna  in občna. Posebna sodba  je tista, kteri se mora duša brez telesa berž po smerti trupla podvreči, in se godi ravno na tistim mesti, kjer se duša loči od trupla. Pri tej posebni sodbi bo duša ali v nebesa vzeta, ali v vice obsojena, ali pa v pekel veržena, kakor si je zaslužila. Resnica
te posebne sodbe se opera na besede svetiga Pavla, kteri pravi: "Človeku je postavljeno enkrat vmreti, po tem pa je sodba."  Heb. 9, 27. — Občno sodbo  pa imenujemo tisto, ktero
bo človeška duša drugej s telesam združena na veliki sodnji dan prestati morala, kadar bo Jezus ob drugim prihodu z veliko močjo in oblastjo, s znamnjem svetiga križa se na nebu prikazal, vse ljudi, ki so živeli, žive in bodo še živeli, iz grobov obudil in pred svoj sodnji stol poklical. Resnica te občne sodbe je vterjena v sedmem členu apostoljske vere, ki se glasi: „Od ondod bo prišel sodit žive in mertve;“ je vterjena v besedah svetiga Joba, ker pravi: „Jez vem, da moj odrešenik živi, in da bom posledni dan iz zemlje vstal, in bom zopet z mojo kožo obdan, in v mojim mesu mojiga Boga vidil.“  Job. 19, 25—26.
Ker je tedaj jasno dovižano, da prišel bo ob sodnjim dnevu resnično ostri sodnik in še enkrat očitno vse ljudi presodil, jih po zasluženji ali večno z nebesi poplačal, ali pa
večno z peklam pokaznil, morde bo pri tej priložnosti pervo posebno sodbo popravil? Nikar, ampak Jezus Kristus bo pri drugim prihodu občno sodbo zato deržal: da bo duša s telesam vred sojena in z njim plačilo ali štrafo prijela.
Človek, imenitna stvar iz božje roke, obstoji iz zemljiškiga trupla in pametniga duha, ki sta v tim živlenji tako prijatelsko vkupej zvezana, da, ko se eden od druziga loči, človeka več ni. Duša in truplo v tim živlenji vkupej delata ali dobro ali slabo; torej se tudi vkupej ali plačila ali štrafe vredna storita. Pa vemo , kadar človek vmerje, da pri posebni sodbi le duša obrajt stori, in se vredniga plačila vdeleži, medtem ko se truplo v grob pokoplje, v kterim se brez vsega veselja in terplenja v prah in pepel zgub'. Nepravično bi bilo, ko bi truplo clo nobeniga zaslužka ne imelo, marveč brez vsega razločka, ali je na svetu dobro ali hudo delalo, ali je duši pomagalo se zveličati ali pogubiti, večno v zemlji ležalo. — Zatorej bo truplo sleherniga človeka ob drugim Jezusovim prihodu iz pokopališa vstalo, z dušoj se drugej sklenilo, pred sodnika se vstopilo, in ž njo vred plačilo ali kazen po zasluženji prijelo. Te resnice nas sam Jezus prepriča, ker je rekel: „Ura pride, ob kteri bodo vsi, ki so v pokopališih, glas Sina božjiga slišali , in kteri so dobro storili, bodo vstali k večnimu življenju, kteri so pa hudo
storili  — k sodbi. Jan. 5, 28—29.
Premisli to resnico, moj kristjan, ki svojo truplo zdaj tako cerklaš, da karkoli tvoj život poželi, odreci mu nočeš; marveč vse prijetnosti mu omisliš, z veliko skerbjo svojemu gerlu in trebuhu vso slast napravljaš, svojimu jeziku berzda vložiti ne veš, svojim ušesam in očem prostost daš, in si nesramen hlapec vsega meseniga poželjenja; pri tem pa na dušo nič kaj ne porajtaš, svojo vest oglušuješ, serce omadežuješ in pamet sramotiš; — prišel bo čas, da bo tudi tvoje mehkužno truplo plačilo prijelo, in takrat gorje tebi, gorje tvojimu truplu! Strašne bolečine boš ti po tej občni sodbi na tvojim truplu prestajal, ker ga nočeš zdaj v postih krotiti, in v druzih spokornih delih duhu podvreči; v večnim ognju boš za vse mesene kratkočasnosti, ki si jih tukej vžival, razserditi božji pravici ostro plačeval, in temu peklenskimu terplenju ne bo konca na večne čase. — Zatorej moji kristjani, da nas taka strašna nesreča ne zadene, poslušajmo svetiga Pavla, kteri nas svari, rekoč; „Nismo deležniki mesa, da bi po mesa živeli: zakaj ako bomo po mesu živeli, bomo vmerli, ako bomo pa dela mesa z duhom morili, bomo živeli.“  Rim. 8, 12.
Jezus Kristus bo pri drugim prihodu občno sodbo deržal zato:
2. da bodo pravični od hudobnih očitno ločeni.
V tim pozemljiskim življenji se večkrat godi, da pošten človek bo krivično za malopridneža obsojen in hudobnež deržan, resnični malopridnež pa in pravi potuhnjenih bota poštena imenovana; nedolžni bodo večkrat obrekovani in zaničevani', hinavci pa si znajo dobro ime, čast in spoštovanje pridobiti in cel svet goljfati. Ja clo že v grobih spijo prijateli božji, čez ktere svet še le laže in malopridne dela jim pripisuje, skrivni hinavci pa v večnim peklu že davnoječijo in gorijo, ko jih svet še le časti in spoštuje. Da se bo tej krivični razsodbi konc vložil, in da bo pred celim svetom slehern za taciga spoznan, kakšin je v resnici bil, bo tisti dan občna sodba deržana. Te resnice nas Jezus prepriča, ker pravi: „ Kadar ho prišel sin Človekov v svoji svetlosti in vsi angelji ž njim, takrat bo on sedel na sedežu svojiga veličanstva, in pred njim bodo vsi ljudje vkup zbrani, in on jih
bo narazen razločil, kakor pastir razloči ovce od kozlov, in bo ovce na svojo desnico postavil, kozle pa na levicQ.“  Mat. 26, 31 — 33.
Veseli se, nedolžna duša! ako ravno si v tim življenji od hudobnežov zaničevana, observant in veliko preganjenja terpiš, veseli se, tvoja nedolžnost je Bogu dobro znana, in dan bo tudi prišel, o kterim bo tvoja nedolžnost pred celim svetam oklicana, in kteri pobožne zdaj preganjajo, bodo očitno rekli: Mi neumni smo njih življenje za nespamet imeli in njih konc za nečast. Poglej kako so zdaj prišteti med božje otroke, in njih odločik je med svetniki.“  Modr. 5, 4—5.
Premisli to resnico tudi ti hudobnež in tresi se, — Ti že leta in leta skrivnim pregreham služiš, ti se po smerdlivi mlaki gerde nesramnosti valjaš, tvoje krivice in razujdanosti s temo Černe noči pokrivaš; — pa vedi, da vsegavedoči Bog te pozna. — Pred svetam se zdaj hinavsko hliniš, pobožnost kažeš in od strahu božjiga govoriš, revež! tisti dan bo cel svet tvoje zvijače in hudobije spoznal, tvoje dela se bodo povsod očitvale, in s persti bodo na te kazali, kterc si tukej sleparil. Oče bo vedil skrivne spačenosti sinove, in sin očetove; — mati bo spoznala gerde ostudnosti hčerne, in hčer materne; — zakonski se bodo nad satansko nezvestobo svojiga sopruga grozili, prijateli in znanci se bodo nad malopridnostjo prijatelov in znancov čudili. „Mi vsi se moramo pred Kristusovim sodnjim stolom skazati, da vsakteri na svojim telesu prejme, kakor je delal, ali dobro,
ali hudo.“  2. Kor. 5, 10.
Strašno bo ločenje pravičnih od hudobnih. — Vsi narodi bodo koperneli, od kraja do konca sveta se bo močno kričanje razmevalo. Starši, kteri so v tim živlenju svoje otroke tako serčno ljubili, jih bodo morali takrat večno zapustiti; eni pojdejo na desnico, drugi na levico; — bratje in sestre, ki so v eni družini na zemlji vkupej živeli, in po bratovsko se ljubili, se bodo takrat večno ločili, — eni na desnico, drugi na levico;— sosedje, kteri so tukej eden drugimu pomagali, in prijateli, kteri so na svetu vedno vkupej bili, se bodo morali ločiti, — eni na desnico, drugi na levico. Oh kaka žalost, kaki jok, kako kričanje! Moja mati! bo vpila hčer; moj sin! bo kričal oče; moja žena! bo zdihoval mož, nikoli več se ne bomo vidili. — Moj brat! poreče sestra! moj sosed! moj prijatelj moj znanec! bodo ločeni eden drugimu strašno vpili, sedaj se vekomej zapustimo, nikdarveč se ne bomo vidili, nikdarveč se poznali, večne čase si več ne bomo pomagali, zakaj med nami je velik prepad postavljen. Oh, srečni vi, ki ste na desnici, tako bodo pogubljeni solzno izrekli, mi pa nesrečni, večno nesrečni!

Strašno ločenje pravičnih od hudobnih! Kaj bo takrat z nami?— Moji kristjani! kar je nas tukej, vsi se bomo znajdli v Jozafatovi dolini, vsi bomo priče strašniga ločenja. Vprašam; kdo zmed nas bo na desnici? kdo na levici? Vi mi odgovorite: Bog ve. Ja resnično, Bog ve; pa kaj vam pravi vaša vest? ....  Sveti Jeronim je bil zmed nar večih spokornikov v cerkvi božji. Zmerzilo se mu je bilo nad zapeljivim svetam, ga zapusti in gre v pušavo. Tam se je
neizrečeno ostro pokoril; z kamnam se je na persi tolkel, in kervave rane so njegov život pokrivale. Pri vsem tem pa je neprenehama s straham premišljeval ostrost sodbe božje. S to mislijo prešinjenje trepetaje klical: Storniram se mi zdi, da slišem strašni glas pregrozne trobente , ki bo nas vse enkrat k sodbi klicala. Noč in dan se razlega po mojih ušesih, in stiskana duša nikoli ne more pokoja najti, misleč ostro Veličastvo božje, od ktere bo enkrat sojena.  — Srečni Jeronim, da je pred sodbo tako zvesto in ostro pokoro delal. Posnemajmo ga tudi mi v pravi pokori in perpravimo se za veliki dan božje sodbe, da ne bomo na levico odstavljeni in večno zaverženi.

Jezus Kristus bo pri drugim prihodu občno sodbo zato deržal:

3. da se bo božja pravica očitno spričevala, modrost in previdnost božja pred vsimi ljudmi kazala, ko bo vsak po svojih delih plačilo ali štrafo prejel.
Pravica božja terja primerjeno plačilo za dobre in vredno štrafo za slabe dela. Ko človek vmerje, pri posebni sodbi od dobriga in slabiga scer obrajt stori, pa njegovi dobri ali slabi izgledi, ki jih je v svojem življenji temu svetu dal, ž njim pokopani ne bodo, marveč se še naprej po svetu razlegujejo od roda do roda do konca sveta. —- Poglej pohujšanje. — Kadar pohujšljivca truplo v grob zibne, ali bodo mar tudi njegovi pohujšljivi navki ž njim vred pokopani? Nikakor, njegovo satansko pohujšanje če dalje po svetu divjaje kot kužna bolezin duše mori in morebiti do konca sveta pogubljuje. Zatorej bi boljši bilo pohujšljivcu, da bi nikoli rojen ne bil. Sodnji dan še le bodo vsi dobri in slabi izgledi popolnama konc imeli, torej po pravici presojeni ter poplačani ali poštrafani.

Tudi ta resnica tebe kristjan, ki se trudiš druge lepo učiti, in z lepimi čednostmi jim po pravi poti naprej svetiš, veselo tolaži. O kakšina sreča bo za te, ko bodo drugi svoj
glas dvignili in sodnika zaprosili rekoč: ,,Sodnik nebeški! glej ti človek je nas učil, tebe prav spoznati, ti je nam z lepim izgledam kazal tebi spodobno služiti; bodi njemu zdaj
milostljiv, mi prosimo zanj.  — Kaj hočem pa tebi, hudobni pohujšljivec, reči? O nesrečni! Vidil boš tisti dan pred seboj vse vboge duše, ktere si ti v greh zapeljal, in ktere so
tvoji pohujšljivi izgledi in navki večno pogubili. One bodo s togotnim serdam božje maševanje čez te klicale in k pravičnimi! sodniku vpile, rekoč; Sodnik! od tvoje pravice mi
terjamo pogubljenje tega hudobneža, on je nas zapeljal, s slabim navkam je nas osleparil, po njegovim izgledu smo se pogubile, pogubljen bodi tudi on.

Zraven tega, da se bo sodnji dan pravica božja očitno spričevala, bomo tudi modrost in previdnost, s ktero nebeški Bog po svojih večnih sklepih ti svet vlada, in človeka k
njegovima cilju in koncu vodi, prav zapopadli, kar nam sedaj ni dano. — Čudno se nam zdi, da vidimo pravičniga s težavami obloženiga, s boleznimi obiskovaniga, in v revšini pod
križam zdihovati, med tem ko se brezbožni stalniga zdravja in dobre sreče veseli, in pa v obilnosti posvetniga premoženja svojiga Boga zaničuje. Ali tisti dan se bo modrost in
previdnost božja jasno pred vsimi ljudmi kazala. Pravični bodo prepričani, kako potrebne so jim bile nadloge, ki so jih na svetu večkrat stiskale; krivični posvetneži pa bodo spoznali, kako malovredna je bila njih sreča, in kako močno so se goljufali, da so v posvetne zaklade svoje zaupe stavili.

Glejte, zato tedaj bo Jezus Kristus o drugim prihodu občno sodbo deržal: 1. da bo duša s telesom vred sojena, in ž njim plačilo ali štrafo prijela; 2. da bodo pravični od hudobnih očitno ločeni; 3. da se bo božja pravica očitno spričevala, modrost in previdnost božja pred vsimi ljudmi kazala, ko bo vsak po svojih delih plačilo ali štrafo prijel.

Predragi kristjani! Beremo v življenji svetnikov od svete Eudocije sledeče spreobernenje: Eudocija je v nejeveri malike molila in razujzdano v nesramnosti živela. Neki dan gre v hišo svojega soseda, kteri je bil katoljčan. Sosed je svoji družini ravno takrat bral od pravične sodbe božje. Eudocija posluša in se čudi nad tim branjem, ker ni nikoli nič od tega še slišala. Branie od pravične sodbe božje je obudilo v nji velik strah; gre domu, pa serce nji trepeta, in vso noč ni mogla zaspati. Drugi dan pokliče soseda in ga vpraša rekoč: Ljubi moj sosed! povej mi, je li vse res, kar si včeraj bral od božje sodbe? Sosed nji zagotovi resnico božjo, in še bolj na tanko jo poduči. Eudocija ga prestrašena posluša in milo vpraša: Kaj mi je storiti, da ne bom vekomaj obsojena? Sosed jej odgovori: Odpovej se malikam, zapusti hudobno življenje, bodi verna kristjana, in služi pravimu Bogu. Eudocija je voljna vse to storiti; sosed pa jo pelje k škofu, kteri jo v pravi veri poduči in potlej kersti. Od dne svetega kersta je Eudocija pravemu Bogu zvesta ostala, za Jezusov nauk je življenje dala; zdaj je svetnica in se sodnjega dne ne boji.
Kakor sosed Eudocijo tudi jaz vas zagotovim resnice pravične sodbe božje z Jezusovimi besedami, rekoč: „Resnično vam povem , da ti rod ne bo prešel, dokler se vse ne zgodi." Luk. 21, 32. Ure in dneva ne vemo, kadaj bo Gospod prišel, tudi angelji nebeški ne vedo, ampak sam Oče; zatorej bodimo zmiram pripravljeni. Vzemimo si resnico in strah pred sodnjm dnevam k sercu kakor Eudocija, in posnemajmo svetiga Avguština, kteri pravi: Nič me ni nazaj deržalo od zmerej nižjiga padca v meseno poželjenje, kot strah pred smertjo in sodnjim dnevam.  — S strašnimi besedami bo Jezus sodnik pogubljene preklel, in večnimu peklu čez dal, ker jim poreče: »Poberite se od mene, vi prekleti, v večni ogenj, kteri je hudiču in njegovim naslednikom pripravljen .“ Mat. 25, 41.
Moji priserčni bratje! kaj je nam storiti, da tako strašne besede nas ne bodo zadele? Odpovejmo se vsim greham, zapustimo hudobno življenje, bodimo pravi kristjani, služimo Bogu in zahvalimo se mu, da nas do zdaj ni še končal v naših hudobijah. — Dans je sveti adventni čas nastopil, kteri je od katoljške cerkve za pokoro namenjen. O tedaj pokleknimo pred tron milosti božje, in prosimo usmileniga Očeta za odpuščanje svojih grehov skoz Jezusa Kristusa svojiga Odrešenika, kteriga imamo zdaj pri Očetu besednika. Ce mi svoje grehe spoznamo in se jih spokorimo, jih bo nam nebeški Oče odpustil, in tisti dan jih nam ne bo več očital, temuč po svojim Sinu, kteri bo prišel sodit žive in mertve, bo nas k sebi poklical, rekoč: „ Pridite, vi
požegnani mojiga Očeta, posedite kraljestvo, ktero je vam pripravljeno od začetka svetal  Mat. 25, 34. Amen.

DRUGA ADVENTNA NEDELA.

Evangeli. Janez v ječi. Matevž XI. 2—10.

OD ODLAŠANJA SPREOBERNENJA.

Svet Janez kerstnik, Caharijev sin, napovedovavec Jezusov, je bil v svojim 31. letu od hudobniga Herodeža v gradu Maherunt v ječo veržen, ker mu je serčno očital, da mu ni pripušeno svojiga brata Filipa ženo, z imenam Herodias, sebi poročiti. Ko Jezus v 32. letu k praznikam v Jeruzalem popotuje, gre memo Maherunta, in ker je on velike čudeže delal, hitijo k Janezu v ječo njegovi učenci, ter mu vse od Jezusa dopovedo. Janez nato posije iz ječe dva svojih učencov Jezusa vprašat, kdo da je; ali je on tisti, kteri ima priti, ali naj druziga čakajo. Jezus učencama ni naravnost odgovoril, da resnično on je tisti, kteri ima po besedah prerokov priti; ampak jima vkaže Janezu vse dopovedati, kar sta slišala in vidila; naj bi Janez in njegovi
učenci iz nauka in čudežev sami sodili, kdo da je Jezus.

Ko je Jezus Janezova učenca odpravil, začne pa on množicam od Janeza govoriti, njegovo stanovitnost, da ni podoben terstu od vetra majanimu, odkritoserčno poviševati, in od ojstre njegove pokore jim praviti, ker je bil v puščavi oblečen s kamelnimi dlakami, in je imel usnat pas okoli svojih ledji, ter jo kobilce in divjo sterd jedel, Jezus Janeza nad vse povzdigne, in ga imenuje svojiga predhodnika, kteri pred njim pot popravlja.

Janez pošlje dva svojih učencov Jezusa vprašat, kdo da je. Dobro je Janez Jezusa, Sina božjega od kersta pri reki Jordanu poznal; pa on je hotel skoz to poslanstvo svojim učencam priložnost dati, da bi tudi oni Jezusa prav spoznali, brez odlašanja k se njemu podali, za njim vedno hodili, in skoz njega se zveličali.

Tudi med nami, moji kristjani, so taki, kteri Jezusa od svojiga kersta sem poznajo, pri kterim so bili v njegovi kervi od izvirniga greha oprani, pa so Jezusa že kdaj drugej zapustili; oni nočejo več za Jezusam hoditi, njegove nauke v sercu hraniti, in po tistih živeti; marveč raji v nesrečnim stanu smertnih grehov dremljajo v večno pogubljenje. Take želim ti svet adventni čas drugej k Jezusu poslati, ter jim ljubeznivo rečem: Moji bratje! hitite nazaj k Jezusu, od kterega ste se skoz greh ločili, njega se poprimite; za njim hodite, vsaka minuta od Jezusa ločen biti je večna smert. — Ne odlašajte spreobernenja. —

In ravno od tega hočem dans vam govoriti. Jaz bom pokazal, da spreobernenje odlašati je strašen greh.  — Poslušajte.

Se spreoberniti hoče reči: greh zapustiti, in se k Bogu nazaj podati, od kteriga smo se skoz doprinešen greh nesrečno ločili. Tako spreobernenje je grešniku tako potrebno, da samo hip ga odlašati in brez Boga živeli, je strašen greh; zakaj, povejte, kaj se mora od človeka bolj hudobniga misliti, kakor da on izveličanje svoje neumerjoče duše prostovoljno v nevarnost postavlja; — In vender tako se slehern grešnik obnaša, kteri svoje spreobernenje od dne do dne odlaša.

Da je resnično strašen velik greh spreoberneje odlašati, se prepričamo:
1.  ker človek, dokler v grehu živi, si nemore za nebesa nič zaslužili. Bog je človeka vstvaril in na ti svet postavil, da bi tukaj svojiga stvarnika spoznal, njemu služil in tako so
večniga zveličanja vredniga storil. — Pričijoče živlenje je pripravljenje za prihodno večnost. "Mi nimamo tukaj stanovitniga obstoječiga mesta, ampak prihodno iščemo;" Hebr. 13, 14. pravi sveti Pavl.

Ti svet je za nas čas seve, uni pa je čas žetve. Kar bomo sejali, bomo tamkej v večnosti želi; če bomo dobro sejali, bomo dobro želi, če bomo pa slabo sejali, gorje nam, tudi le slabo bomo želi. Sveti Pavl nas zagotovi te resnice, ker pravi: „ Kar bo človek sejal, to bo on tudi žel. Zakaj, kteri v svojim mesi seje, bo tudi od mesa strohljivost žel, kteri pa v duhu seje, bo od duha večno živlenje žel"  Gal. 6, 8.

Vemo pa dobro, da človek v grehu je pred Bogam zaničljiva stvar, je otrok jeze božje, in da vse njegove dela, če so tudi po zapovedi božji speljane, pred Bogam nobene cene nimajo za večno izveličanje: zakaj, kakor mladika ne zamore sada roditi sama od sebe, če ne ostane na vinski terti, tako tudi mi ne zamoremo nič dobriga storiti, če pri Jezusu ne ostanemo.  Joan 15,4. Tako nesrečen je tedaj vsaki človek, ki v grehih živi; on dragi čas pozemljskiga življenja slabo zatrati, in lepo priložnost, za večno zveličanje si zaklade spraviti, zanemara. In vedite, da take hudobije se slehern kriv stori, kteri spreobernenje odlaša. Kristjani! kaj bote rekli vašimu sosedu, kteri spomlad svoje nive neobdelane ležati pusti in v lenobi okoli se klati, med tem, ko vi vašo polje pridno obdelujete, marno sejete, in ves trud si prizadenete za prihodnič potrebni živež? Kaj ne, vi ga bote zaničevali, in mu žugali rekoč: nič ne seješ, nič ne boš žel in lakote boš konc storil. Ravno tako dela pred Bogam nehvaležen grešnik, kteri spreobernenje odlaša, on dobriga nič ne dela, in plačila ne bo prejel. — Vzemi enkrat k sercu to važno resnico, o nepoboljšani grešnik! Dokler v tvojim nesrečnim stanu živiš, so za te vse ure, vsi dnevi, vse leta zgubljene, ti si nerodovitno drevo v vinogradu gospodovim, ktero bo posekano in v večen ogenj verženo, ti si nezvest hlapec, kteri je svoj talent zakopal; pa vedi, da boš enkrat pred ojstrim sodnikam s praznimi rokami stal, kteri te bo vprašal, kaj si v svojim življenji dobriga za nebesa storil; gorje tebi! pravična sodba te bo strašno zadela. Moj prijatel! da te taka nesreča ne zadene, hiti se nazaj k Bogu spreoberniti, prosi ga, da bi te on v svoji milosti drugej gori vzel, kot oče v svetim Evangelji zgubljeniga Sina, da bi ti s tvojim Bogam drugej sprijaznen zamogel za večne nebesa si zaslužke spravljati.

Grešnik, kteri se k Bogu spreoberniti odlaša, strašno greši zato:
2. ker si zmerej težej spreobernenje napravlja.

Bolj vživo ko je rana zasekana, težej se zaceli; hujši ko je bolezen, in več časa, ko je bolnik zanemaral se zdravil poslužiti, težej in bolj počasi se bo tudi ozdravljal. Ravno tako se godi z duhovnim poboljšanjem. Težko opravilo je za grešnika k Bogu nazaj se spreoberniti, in s zakletimi sovražniki mora on tudi boj prestati, preden to izveličansko delo dožene, pa bolj, ko on spreobernenje odlaša, močneji prihajajo dušni sovražniki, torej tedaj težej tudi spreobernenje. Povejte, ali se zamore serce, ktero je že leta in leta od vse ostudnosti in malopridnosti omamljeno v grehih plavalo, na enkrat čiste ljubezni do Boga zauneti? ali bo v stanu človek svoje grešne navade, Ktere ga že skoz dvakrat deset let v železnih sponah deržijo, naenkrat zapustiti in za zmerej jim slovo dati? tisti posvetnež, kteri od postav ni hotel nič slišati, ampak je svoj život za malika imel, ali bo zamogel svoje meso v sužnost devati? kteri je poglavitno za svetam letal, le pregrešne tovaršije ljubil, povsod ostudne družbe vkupej spravljal in vsimu, karkoli je bilo slabiga, roko deržal, ali bo v stanu zdaj v samoti svoje malopridnosti premišljevati, svoje pregehe zgrevano objokovati in dano pohujšanje popravljati? kaj porečejo nekdajni tovarši družbe? kaj porečejo zapušene družbe? kaj poreče popačeno nagnenje?

Pa denimo, da človek greh zapusti; ali je to že zadosti k sprobernenji? Naka, ampak mora nastopiti še zadostenje, da bo božja jeza vtolažena. Zadostenje pa ima biti velikosti hudobije primerjeno, kakor pravi sveti Ciprijan: „ Bolj, ko smo grešili, bolj moramo jokali, veliki rani se nima odtegniti primerjeno in dolgo zdravilo, pokora nima
biti manjši kot je greh.“ V veči grehe tedaj, ko smo zabrodili, tudi veči pokoro imamo dopernašati, več časa, ko smo v grehih živeli, tudi več časa mora pokora terpeti, in več
časa, ko grešnik spreobernenje odlaša, težej bo svoje spreobernenje dognati, ker zmerej veči in težej bo morala biti njegova pokora.

Moj kristjan! resnično je, da več časa ko ti spreobernenje odlašaš, težej se boš spreobernil. In vender so nekteri tako malomodri, da vedno le na juterni dan poboljšanje odkladajo, pa tisti juterni dan preden ne napoči, dokler jih siva starost ali pa huda bolezen na smertno posteljo ne verže. In kaj se takrat godi? Če ravno jim Bog čas dopusti, spovednika poklicati in svojih grehov se obtožiti, je vender tista spoved zlo zlo dvomljiva, ker grešnik od težke bolezni nadlegvan in že na pameti ošebken število svojih
grehov celiga življenja povedati ne ve, ne ve razločiti svojih nekdanjih nič vrednih spovedi ; ne zamore svojim greham primerjeniga zadostenja na se vzeti, se ne zamore iz serca spokoriti ter dano pohujšanje in storjeno krivico popraviti, ali pa on pred velikim številam svojih hudobij ostermi, na božjo milost obupa in kakor je živel, tako vmerje in v svojih grehih konc stori.  Moji preserčni bratje! ne bodite nespametni v take nevarnosti se postavljati; per živem Bogu vas zarotim, kteri vaše izveličanje želi, ne delajte si zmerej
težej vašiga spreobernenja, ne odlašajte ga od dne do dne, ampak hitite v pravi pokori vaše nekdanje grehe vničiti, da na smertni postelji vas ne bojo strašili, in v obup gnali.

Kdor svoje spreobernenje odlaša strašno greši zato
3. ker on božjo gnado zametuje.

Da se grešnik spreoberniti in svojih grehov spokoriti zamore, mu je gnada božja potrebna, ktera v naše serce gnus in žalost  nad greham vcepi, ga k dobrimu nagne in v terdnim sklepu greh zapustiti nas podpera. Od potrebe te gnade božje nas sam Jezus prepriča, ker pravi: „Brez mene kaj ne premorete Jan. 15, 5; te resnice nas zagotovi sveti Pavl, kteri od svojiga spreobernenja govore reče: „po gnadi božji sim to, kar sim, 11,  1. Kor. 16, 10.; v tej resnici nas poduči tudi tridentinski zbor, kteri vsaciga človeka prekolne, kteri bi terdil, da brez poprejšnega noterdajanja od svetiga Duha in brez njegove pomoči 'človek zamore verovati, upati, ljubiti in se pokoriti, kakor se spodobi, da bi se posvečijoče
gnade vdeležil";  seja 6. c. 3.

Dokler pa človek svoje spreobernenje odlaša, se on tej gnadi zoperstavi, božjo prijaznost in milost, z ktero Bog grešnike kliče rekoč: Spreobernite se k meni, in jaz se bom k vam obernil, hudobno zametuje, ter on noče mili glas poslušati, ki mu oče nebeški večkrat na vest govori, na serce mu terka in greh zapustiti ga vabi, on noče slušati, marveč mu nehvaležno odgovori: Ne še, — greh naj le bo še moj prijatel, naj bo moje veselje, imam še časa dovolj, —bom že bolj poznej v moji starosti začel Boga poslušati in njemu služiti, — on je dober oče, takrat me bo že gori vzel in meni moje šebkosti odpustil. O hudobnež! nespreobernjeni grešnik! ,,Ali zaničuješ bogastvo njegove dobrote, in poterpežljivost in prizanašanje? Ali ne ves, da te božja dobrota k pokori napeljuje?  “Rim.2,4. Ti nočeš zdaj tvojiga Boga poslušati in njegove milosti se nočeš vdeležiti, pa vedi, da tudi on bo svojo roko tebi odtegnil, in kadar boš ti nanj klical, bo on svoj obraz od tebe odvernil, in te bo pustil v tvojih hudobijah večno nesrečno umreti: ,,Po tvoji terdovratnosti in po tvojim nespokornim sercu ti sebi jezo na kup spravljaš na dan jeze in razodenja pravične sodbe božje. u  Rim. 2, 5.
Grešnik! ti zdaj milost božjo zametuješ, pa gorje tebi! prišel bo dan tvojiga živlenja, v kterim boš na milost božjo klical, ali zastonj, ti ne boš vslišan, kakor zdaj nočeš njegoviga miliga vabljenja poslušati in v nespokornosti boš pod težo tvojih hudobij žalosten konc storil. Pomisli to, moj prijatel ! in vbogaj sovet, kteriga tebi sam sveti Duh da, ker ti tako govori: nikar se ne mudi k Gospodu se spreoberniti in ne odlašaj od dne do dne. Nagloma bo prišla njegova jeza in ob času maševanja te bo končal. Ekl. 5, 8.

Kdor svoje spreobernenje odlaša, strašno greši zato 
4. ker svoje zveličanje v nevarnost postavlja nevede za čas svoje smer ti.

Zraven gnade božje je grešniku k spreobernenji tudi čas potreben, zakaj človek, dokler na tem svetu živi, je navezan na ure, dneva in leta; on se giblje v času, le v času dobro ali pa slabo dela, le v času si zamore kaj zaslužiti in tudi z časam se zamore poboljšati, svoje grehe zapustiti in k Bogu nazaj se spreoberniti.

Kdo je pa gospodar časa? Človek! Naštej mi dneve tvojiga prehodniga življenja; povej mi, kolikanj let boš še to zemljo teptal? pokaži mi sredo med tvojim rojstvam in tvojo smertjo? razloči mi, ob kteri uri se bo tvoja duša od trupla ločila? Sirota! ti mi tega ne veš povedali. — Sam Bog je gospodar časa, v njegovi oblasti so hipi, minute in večnost, v njegovih rokah so dnevi in leta tvojiga življenja. Samo to veš ti človek, da umreti boš moral, ali kdaj in kje boš vmerl, tega ti Bog ni še razodel. Grešnik! ti tedaj veš, da sekira je že v drevo tvojiga življenja zasajena, pa vender se k Bogu spreoberniti odlašaš; ti ne veš, ali boš še juterni dan doživel, pa vunder poboljšanje do jutre odkladaš; ti dobro razumiš, da tvoji dnevi in leta so pred Bogam že rašteti, pa na to nič ne pomaraš, marveč kakor nar veči sam svoj sovražnik svoje dušno izveličanje v nevarnost postavljaš.
Pri živim Bogu povej mi, ali se zamore bolj strašna hudobija misliti? ali si vstani večiga neumneža mi pokazati, kakor si ti? Vol muka, kadar se mu verv za roge verže in v mesnico ga peljajo; tele ječi, kadar ga na mesarsko klop položijo, in ti pameten človek se ne treseš. — Norec! še leto noč bodo tvojo dušo od tebe terjali,  Luk. 12, 20. in ti si na
večne čase brez milosti pogubljen.

Moj prijatel, moj priserčen brat! ozri se okoli sebe, kje so tvoji nekdanji znanci? Jih ni več. Eden je na polji od bliska zadet mertev vstal, drugi je pomlad iz drevja padel in do smerti se vbil; tretji je od božjiga žlaka vdarjen na svoji njivi mertev doli padel; četerti je zvečer vesel šel spat, pa zjutrej je že merzel v postelji ležal. In njih duše,
— kje so? — Oh kje so, nočem soditi, pa ti povem, nespreobernjeni grešnik! da veliko pogubljenih duš v večnim peklu strašno vpije rekoč: Ah! da bi imela še hip časa za spreobernjenje! ko bi bilo nam dovoljeno še enkrat na zemljo stopiti, bi se hotle ojstro pokoriti, v zgrevanih solzah bi hotle naše grehe oprati, v gorečih postih bi hotle naše zapeljivo truplo brez prenehama truditi, v serčnih molitvah bi hotle božjo jezo tolažiti, brez odlašanja bi hotle vse storiti, da bi ne bile več pogubljene! Terdovratni grešnik! ako mene nočeš poslušati, kadar ti sveto resnico razkladujem, kako strašen greh daje spreobernenje odlašati, te prosim, saj poslušaj glas unih pogubljenih duš; ne postavljaj tvojiga zveličanja v nevarnost, ne odlašaj od dne do dne se k Bogu spreoberniti, da te smert ne doseže in da ne boš z unimi nesrečnimi dušami tudi ti v peklenskim terplenju večno zdihoval, jokal in vpil.

Tako tedaj strašno greši vsak, kteri spreobernenje odlaša zato:

1. ker človek, dokler v grehu živi, si nemore za nebesa nič zaslužiti; 2. ker si zmerej težej spreobernenje napravlja; 3. ker božjo gnado zametuje; 4. ker svoje zveličanje
v nevarnost postavlja nevede za čas svoje smerti.

Predragi kristjani! V svetem pismi imamo strašen izgled, kako Bog v živlenji  nespreobernjeniga grešnika na smertni postelji zapusti in vslišati noče. — Antijoh, nekdajni kralj, je na Jeruzalem planil, ter si gaje z orožjem podvergel. Vojakam je vkazal moriti, in so morili in pobijali stare in mlade, žene in otroke in deklice in mladenče, Antijoh pa je hitil v tempelj, je pograbil s pogrešnimi rokami svete posode, ter ž njimi nespodobno delal, in jih ognusil.

Po tim se le, ko je tavžent in osem sto talentov poropal, se je naglo v Antiohijo, svoje mesto vernil, ter ondi v napuhu in prevzetnostih poropani dnar in blago zapravljal.— On je
bil grozovitnež, kteri je bil vkazal starčika Eleazarja, ker ni hotel prešičevne jesti, umoriti in Makabejsko mater s sedmerimi sinovi smertno mučiti. — Pa tudi on ni bil šibi
božji odšel.

Drugej seje bil na Judovsko napravil. Pa med potjo ga je Gospod vstavil. Hudodelec je v strašno bolezin padel, červi so živimu iz trupla lezli, in meso mu je koscama odpadalo. Silniga smradu ni nobeden prenašati mogel — tega napuhneža, ki je morje in kopno strahovati, in zvezde na nebesu doseči menil. — Bolezin je tolika prihajala, da sam ni
več mogel svojiga smradu prenašati. Zdaj ga mine visoka ošabnost, — v se gre in spoznava, da ga je ta stiska zadela zavoljo gnusobe, ki jo je nad Jeruzalemu storil, in zavoljo
kervi, ki jo je po nedolžnim sam prelil. — Moliti je začel k Bogu, obetal je sveto mesto osvoboditi, Judam pa velike prednosti dati, sveti tempelj z naj drajšimi darili olepšati,
sam Jud biti, in vse strani sveta preobhoditi, ter božjo mogočnost razglasovati in poveličati. — Pa Bog ga ni uslišal in njegovo terpljenje ni odjenjalo. Umeri je morivec, oskrunovavec in preklinjavec v groznih bolečinah, kakor je sam druge podred zateral in terpinčil (II. Mak.), on je umerl brez milosti božje, in njegova duša —

Moj kristjan! tukej se uči, kaj imaš na zadnjo uro čakati, ako odlašaš zdaj, ko imaš čas in priložnost, se k Bogu spreoberniti. Ti boš klical, pa bo prepozno, pa ne bo pomoči; ti boš vpil, pa tvoje vpitje ne bo več do trona nebeške milosti seglo, ti boš obljube delal, pa tvoja obljuba ne bojo pred Bogam veljala; ti boš prosil, pa Bog te ne bo uslišal, in umeri boš brez vsega tolaža, in tvoja duša —

Je res, da razbojnik na desni strani križa je na zadnjo uro milost dobil; pa vedi, da o tistim časi so bili vsi zakladi milosti božje odperti, curkama seje rešna sveta kerv iz križa cedila; in vender ravno ob tistim se je pa razbojnik na levi strani pogubil. V kaj se boš tedaj ti zanašal? Svet Avguštin te lepo poduči, ker ti reče: „Eden je,  (kteri se je zadnjo uro zveličal), ne obupaj, pa le eden je, ne zanašaj se."

Moji priserčni bratje! per izveličanji vaše neumerjoče duše, za ktero je Jezus Kristus do zadnje kaplice svojo presveto resno kerv prelil, jaz vas lepo prosim, ne odlašajte vašiga spreobernenja, ampak še dans približajte se tronu milosti božje, spoznajte pred njim vaše grehe in delajte pokoro. Angelji nebeški se bojo nad vami veselili, in vi bote zgubljeno pravico za nebesa drugej vdobili. Amen.

TRETJA ADVENTNA NEDELA.

Evangeli.  Janez pove, da on ni Kristus. Janez I. 19—28.

OD DUŠNE ŠKODE SMERTNIGA GREHA.

Napovedovavec Jezusov, sveti Janez, se je konc leta 29. po Jezusovem rojstvu pervikrat v pušavi oglasil. Od te dobe je on vedno okoli reke Jordana hodil in pokoro oznanoval. Od vsih krajev so ljudi k njemu vreli, njegovo opominovanje poslušali in se kerstiti dali, med kterimi je bil tudi Jezus. Janezov glas clo do Jeruzalema pridoni, in ondi se v judovsko shodnico razmije. Farizeji se hudijo nad Janezam, da si on prederzne ljudi iz grešniga spanja buditi, naglama sovet deržijo, kaj je storiti? in pošlejo duhovnov in levitov do Janeza, ga vprašat, kdo da je. Janez pa jim je odkritoserčno povedal, da on ni ne Kristus, ne Elija in tudi ne prerok, ampak jim reče: "Jaz sim glas vpijočiga v pušavi; perpravite pot Gospodov, kakor je rekel Izaija prerok."

Ker so poslani bili zmed Farizejev, so hotli Janeza zaverniti in mu očitajo, zakaj da keršuje, če ni ne Kristus, ne Elija in ne prerok. Janez pa jim lepo odgovori: Jaz keršujem le v vodi, in jim oznani Kristusa rekoč: "V sredi med vami stoji, ki ga vi ne poznate. On je, kteri ima za menoj priti, kteri je veči od mene, kterimu jaz nisim vreden od čevljev ermenov odvezati." In poslani so se vernili nazaj v Jeruzalem. — Vse to se je godilo v Betanii (Bethabari), na uni strani Jordana, kjer je Janez kerševal, dne 2. januarja leta 31. po Kristuovim rojstvu.

Janez je bil glas vpijočiga v pušavi, ki je klical: perpravite pot Gospodov; pa grešni Farizeji ga niso hotli taciga spoznati, še menj pa poslušati in vbogati, ter se perpraviti, napovedaniga Mesija, kteri je že med njimi skrivaj hodil, z veseljem sprijeti. — Njih grehi so Farizeje sleparili na prihod obljubleniga Rešnika se prav perpravljati.

Tudi med nami se najdejo nekteri od svojih grehov tako osleparjeni, da se mudijo v tim svetim adventnim času na prihod Jezusa Kristusa se spodobno perpraviti. Takim jaz dans kličem: „Bratje! vstanite iz grešniga spanja; perpravite pot Gospodov “ — Da bi jaz zamogel grešnike izbuditi in greh zapustiti jih pregovoriti, bom z božjo pomočjo razložil veliko škodo smertniga greha za dušo.  Poslušajte.

Greh je zavedno in radovoljno prelomljenje poznane božje zapovedi. Človek, kakor ga vidimo na sveti, kadar greši, prostovoljno v svojem djanji Boga zaničuje, ker on sveto postavo nar boljšega očeta prelomi, ali pa dolžnostim od nebeškiga stvarnika sebi naloženim — noče zadostiti. Glejte veliko hudobijo grešnika!

Greh tako popisan je pa za nas dvojni: vrojeni in lastni.
"Vrojeni greh" imenujemo tistiga, ki smo ga od pervih naših staršev Adama in Eve poerbali. Ona sta ga bila v Raju storila, ker sta božjo zapoved od prepovedaniga sadu prelomila. Zanju je bil lasten greh; za-nas pa je vrojen, ker se z nami vred vrodi. Pa hvala milostljivimu Bogu! ti greh bo per svetem kersti z Jezusovo resno kervjo iz naše duše izbrisan in po milosti božji z štrafengami vred odpušen. "Lasten greh" je pa tisti, kteriga mi sami, ko se pameti zavemo, storimo, kaderkoli poznano božjo zapoved prelomimo, ali naši dolžnosti vmanjkamo. — Velik lastni greh je hujši od vsake telesne bolezni; zakaj telesna težka bolezen scer truplo umori, in temu pozemljiškimu življenji konc stori, vunder večnimu dušnimu življenji nič ne škoduje; velik lasten greh pa dušo, tako reci, umori, ker večno
izveličanskimu življenji konc vloži. Zatorej se mu pravi — smerten  greh. Škoda smertniga greha je pa strašna in mnogotera;

1. smertni greh človeka od Boga loči.

Goreča ljubezen nas z Bogam, našim nar večim dobrotnikam , in priserčnim očetam, kteri je pri svetim kersti po svojim edinim sinu nas milo usinovil, težno veže, tako da mi v Bogu živimo in on v našim sercu blagovoljno prebiva. "Ljubezen božja, je izlita v naše serce po svetim Duhu, kteri nam je dan"  Rim. 5, 5.; „In Kristus je za nas vse vmerl, da, kteri živé, ne živé več sami sebi, ampak temu, kteri je za nje vmerl, in zopet gori vstal.“ 2.  Kor. 5, 15. pravi svet Pavl. — Greh pa nas odterga od Boga, nas loči od našiga neskončno dobrotljiviga očeta, ja nas stori njegove sovražnike, ognusi naše serce, obropa nas ljubezni božje in pravice za nebeško kraljestvo, ter sužnike nas stori večniga pogubljenja. „Bog enako sovraži hudobniga in njegovo hudobijo.“ Buk. mod. 14, 9. Kdor greh stori, je iz hudiča, zakaj hudič od začetka greši. 1. Jan. 3,8. „Plačilo za greh je smert.“  Rim. 6, 23.

Kdo ne spozna, kakšina strašna nesreča je od Boga ločen biti? Ta je nesreča čez vse druge nesreče. Kaj hoče tak človek storiti? v koga svoje zaupe staviti? v svojih stiskah in težavah v kteriga se zanašati, kteriga v pomoč klicati? Ali zamore od Boga ločen človek svoje oči do nebes povzdigniti, in od zgorej doli blagoslov prositi in pričakovati? Nikdar. Tisti pomočnik vsih pomočnikov, kteri tam gori kraljuje, kteriga vsigamogočnost vse svoje stvari ljubeznivo obseže, ni več njegov prijatel, ni več njegov dobrotnik, ni več njegov oče; človek sam gaje pervi zapustil, kot zgubljen sin svojiga očeta; grešnik sam se je proti svojimu Bogu spuntal, kot nekdaj prevzetni angelji; on sam je svojimu dobrotniku slovo dal, ja v sebi ga je zadušil, kot nezvesti obdelovavci vinograda, ker pretežko se mu je zdelo ljubeznive zapovedi svojiga neskončno dobriga očeta deržati. In ravno v tistim hipu, ko človek zapoved očetovo zaverže, in greh stori, neizrečeno nesrečo podjame, to nas uči svet Avguštin, ker pravi: ,,kakor kdor ne čuje pa spava, tako kdor svoje dolžnosti ne spolni, brez odlaška škodo podjame, zakaj tako visok je blagor pravice, da nihče se ne more od nje ločiti, brez da bi v nesrečo zabrodil.“

Dvigni glavo, v grešni postelji zaspani kristjan! oberni tvoje oči k križu, kaj vidiš? odperte rane Jezusove, iz kterih se je curkama za grešnike rešna kerv cedila, pa vedi, da te rane tebi izveličanja ne prineso, da presveta rešna kerv se je za-te zastonj cedila. Ti si tvojiga Rešenika zapustil, njegove svete rane si zaničeval, sveto resno kerv z nogami poteptal, spuntal si se proti tvojimu Jezusu in se od njega ločil, kot se loči zgubljena ovca od pastirja. Zatorej gorje tebi! ti z njim tudi ne boš imel deleža v nebeškim
kraljestvu.

Moji kristjani! vemo iz svetiga evangelja, da nekdaj, ko je Jezus učil, rekoč: "Ako vi ne bote jedli mesa sina človekoviga in ne bote pili njegove kervi, tako vi nimate življenja v sebi,"  Jan. 6, 54. se je to Judam studilo, ker so le od telesniga mesa in kervi zastopili, in so proč šli. Torej vpraša Jezus svoje učence: ali me hočete tudi vi zapustiti? Serčno pa mu Peter odgovori, rekoč: "Gospod! h komu hočemo jiti? ti imaš besede večniga življenja Tako odgovorimo tudi mi, moji bratje! Kadar nas zapeljivosti obdajo in smo v nevarnosti greh storiti in se od Boga ločiti, dvignimo naš pogled nakviško ter recimo: Ne ne, moj Bog! jaz ne bom grešil in tebe razžalil. Če tebe zapustim, kam se bom obernil, saj le pri tebi, moj Bog! je resnica in življenje. In nikdar ne bomo tako nesrečni, da bi se skoz greh od Boga ločili.

Strašna škoda hudobniga greha je:
2. da smertni greh človeku zastopnost ošebki in pamet otemni.
Iz strupene korenine le strupeno sadje raste. Tako iz nesrečniga greha vsaki dan veči hudobija dozori, ja vse strašne nasledke prekletiga greha clo našteti ni mogoče. Med drugimi žalostnimi nasledki je, da človek, kadar Boga, luč vse resnice, zapusti, in grehu začne sužen biti, na svoji zastopnosti tako šebak postane, da on nektere resnice božje le prav težko ali le nekoliko zapopade. "Poživinjen človek ne zapopade, kar je božjiga duha, njemu se zdi neumnost in ne more zastopiti." 1. Kor. 2, 14. — Poglejte Adama, perviga grešnika na svetu. Dokler ni grešil, je dobro vedel, da pred Bogam se skriti ne more, kadar je pa v greh padel, je njegova zastopnost tako ošebkela, da je pozabil, da Bog je povsod pričujoč in se je hotel pred obličjem Gospod Boga med drevjem verta skriti; kakor nas uči sveto pismo. I. Mojz. Buk. 3, 8.

Kadar začne človek grehu služiti, svojo pamet tudi tako otemni, da on sam sebe slepari, da njegov greh ni greh, on se tako v svoj greh zaljubi, da za svojiga nar večiga sovražnika tistiga ima, kteri bi ga hotel opominvati, in se ne pusti grajati; človek od greha gospodarjen, tako ob pamet pride, da grehu daruje svoje zdravje, daruje svoje dobro ime, daruje svoje premoženje, daruje srečo svoje družine, on ne pomara ne za svoje otroke, ne za svojo ženo, ne za svoje stariše, ne za dolžnosti svojiga stanu, ne za božje navke, ne za svojo neumerjočo dušo. Vse to on svojimu grehu zadpostavi. Od takih govori prav sveti Pavl, ker reče: "Oni so se zgubili v svojih mislih, in njih nespametno serce je otemnelo."  Rom. 1, 21. "Kdor je iz Boga, besedo božjo posluša, zatega voljo jo oni ne poslušajo, ker iz Boga niso." Jan. 8, 47.

Kristjani! kaj bote rekli od umniga človeka, kteri čisto vodo ima pa jo noče piti, ampak gre naprej, zagleda smerdljivo mlako, in hitro se kalne vode naluka. Ali ni nespameten? V enakiga nespametneža greh človeka spreoberne. On zapusti Boga, kteri je vir vse resnice in sreče, ne porajta nič za svete navke, ne mara nič za službo božjo, duša in večnost so njimu le zadnje skerbi; se valja pa v svojih grehih, se veseli v svoji hudobii, se raduje v telesni minljivi prijetnosti, in svoje dušno večno zveličanje za kratkočasno lažnjivost zapeljiviga sveta prodaja. O slepota razumniga človeka! o sramota bistre pameti! Prav se pertoži sam Gospod Bog nad grešnikam po preroku Jeremiju, ker pravi: "Zavzemite se nebesa nad tim, in vrata njih naj močno žalujejo, reče Gospod. Zakaj dvoje hudo je moje ljudstvo storilo: Mene žive vode studenec so zapustili, in so se kapnice kopali, prederte kapnice, ktere ne zamorejo vodo deržati."  Jerm. 2, 12—13. "O da bi pač oni pametni bili in zastopili, in posledne reči previdili."  Deutr. 32, 29.

Strašna škoda hudobniga greha je:
3. da smertni greh človeka obropa posvečujoče gnade božje.

Posvečujoča gnada božja je čeznatorni dar božji in nezaslužena pomoč božja, ki v nas ostane, in stori nas pravične, svete, Bogu ljube in prijetne otroke. To posvečujočo gnado božjo prejme človek pri svetim kerstu po zgolj zasluženji Jezusa Kristusa, in jo toliko časa obderži, dokler po svetim kersti v nedolžnosti živi, kakor hitro pa keršen človek smerten greh stori, posvečujočo gnado zgubi, in on ni več Bogu ljubi otrok, in ni več deležen nebeškiga kraljestva. Glejte strašno škodo hudobniga greha!

Nesrečen je človek brez posvečujoče gnade božje. — On ne zamore nič zares dobriga storiti in si nebesa služiti. Tega nas sam Jezus prepriča, ker pravi: Kakor mladika ne more sama od sebe sadu prinesti, ako ne bo na terti ostala, tako tudi vi ne, ako ne bote v meni ostali. Jaz sim vinska terta, vi pa mladike, kteri v meni ostane, in jaz v njim, leti veliko sadu pernese; zakaj brez mene ne morete vi nič storiti. Ako kdo ne bo v meni ostal, ti bo vunkej veržen, kakor mladika, in bo vsahnil, in ga bodo vkup pobrali in v ogenj vergli, da zgori.“  Jan. 15, 4—6. Glej, moj kristjan! v kako škodo in nesrečo te smertni greh pogrezne. Dokler v smertnim grehu tečiš, je zastonj ves tvoj trud za nebesa, tvoje molitve , tvoje milošine, tvoji ojstri posti in vse tvoje duhovne opravila pred Bogam prave cene nimajo. Ti si podoben  unimu figovimu drevesu, kteriga je bil neki gospodar vkazal
posekati, ker ni sadu že tri leta donosil. Luk. 13, 6—8. Človek! ko bi ti to dobro premislil in to škodo smertniga greha prav presodil, mislim, da bi ti pač mora! hudobni greh prekleti in se ga vedno varvati kot smerdljive kuge. Pa tebe to nič ne spremerzne! marveč te vidim v tvojim nesrečnim stanu se še veseliti, te vidim tvoj greh ljubeznivo objemati, te vidim še vsaki dan v grehe se zakopovati, te vidim skoz cel čas tvojiga posvetniga življenja po grehu broditi, in če za en dan v zakramentu svete pokore tvojo vest greha očistiš, že drugi dan po spovedi zopet v hudobijo zabrodiš. Moj prijatel, kaj bo? Povej na kaj boš ti tisti dan tvojo pravdo pred večnim sodnikam vperal? Če te bo tudi sreča došla na smertni postelji tvojo vest očistiti, in grehov tvojiga življenja se spokoriti, vunder z praznimi rokami boš pred nebeškimi uratmi stal, in močno se bojim, da se ti vtegne
kaj žalostniga prigoditi, zakaj vem, da Jezus je bil neko figovo drevo, ki ni sadu rodilo, strašno preklel. Mat. 21, 18—19. Iz tega pa ne izvira, da človeku v smertnim grehu brez posvečujoče gnade božje živečimu, ni treba nič moliti, in druzih dobrih del dopernašati. — Bog nas take zmote vari! — Marveč grešnik mora noč in dan na milost božjo klicati, in z gorečo službo se mu prikupovati, da bi se oče nebeški njega usmilil, in k pravi pokori ga vodil, da bi mu grehe odpustil, spet na pravo pot ga vernil, ter posvečujočo gnado mu dariti blagovolil. Saj dobro vemo, da Bog svojo gnado le tistim da, kteri ga za-njo prosijo,  in tudi nismo pozabili, da nebeško kraljestvo silo terpi, in le silni ga bojo posedli.  Mi grešniki moramo storiti, kot una kananejska žena, od ktere nam pove sveti evangelj, da je toliko časa Jezusa prosila za zdravje svoje hčere, in tako ga nadlegovala, da clo učenci so Jezusa za-njo nagovorili. Mat. 15, 22—28. In kar je prosila, je tudi sprosila. — Tako storimo tudi mi. V naših grehah ne smemo obupati. Verne dobro, da usmiljen
Bog noče nas pogubiti. Goreče tedaj ga imamo za njegovo gnado prositi, in z njegovo pomočjo v zakramentu svete pokore naših grehov se očistiti, da zopet v posvečujočo gnado stopimo, njegovi ljubi otroci postanemo, in zgubljeno pravico do nebeškiga kraljestva nazaj prejmemo. Pa za naprej se moramo skerbno greha varvati, da drugej tako strašno nesrečo in veliko škodo ne podjamemo.

Trojno škodo tedaj smertni greh človeku na duši stori namreč: 1. on nas od Boga loči; 2. našo zastopnost ošebki in pamet otemni; 3. nas obropa posvečujoče gnade božje.

Predragi kristjani! Na svetu se ne da kaj bolj hudiga najti, kot je nesrečni greh. Prešebka je naša zastopnost in prekratka naša pamet, velikost greha popolnama razumeti in presoditi. Nobena bolezen človeka tako revniga ne stori, kakor ga stori strašni greh. — Greh dušo vmori. — Pa vender nobena bolezen tako silno nasvetu ne gospodari, kot ravno greh, in tudi nobene bolezni se ljudje tako malo ne varjejo, kot greha. Vidimo, kadar se v enim mestu huda kuga zavname, da obilno mestjanov svoje hiše, znance, prijatle in sorodovine zapusté, ter se odtegnejo, da bi kužni bolezni odšli. Ali se pa tudi greha ogibljejo? kaj še. — Ne le, da se grehu ne umaknejo, ampak clo ga iščejo, v grešne družbe nalaš zahajajo, grehu roko derže in satanu služijo.

Preserčni bratje! ali smo tudi mi taki neumneži? Z žalostjo rečem, — da. Mi za vse bolj skerbimo, kot za dušo. Vprašam, od kod to? Pa sej sam dobro vem: to pride ravno od greha. Mi smo od greha pogospodarjeni, torej smo od Boga ločeni; smo na zastopnosti ošebkani, na pameti oslepleni, smo brez posvečujoče gnade, in naše nesreče, naše neumnosti ne poznamo; zato gremo vsakdan nižej v globočino hudobije, ker greli grehu spodmele. Nikoli pa si še
naše nesreče k sercu vzeli nismo, se k Bogu obernili, ter v pomoč ga klicali, da bi nam iz stermiga brezdna smertniga greha pripomagal.

Moji bratje! kaj nam pomaga, če stoletno starost dosežemo? kaj nam pomaga, če ves svet posedemo; dušo pa zgubimo? Ali bomo pričujočemu posvetnimu življenju prihodno večno življenje darovali? Ali si smemo v škodo naše neumerjoče duše s posvetnimi sladnostmi dobro voljo storiti? To bi bilo nespametno. Torej ne bodimo taki neumneži, zapustimo saj enkrat naše hudobije, stergajmo iz serca vse napčnosti in pregrehe, ki nam dušo morijo. Ker pa
brez pomoči božje storiti nismo v stanu, obernimo se s kesanim sercam in s terdnim sklepam k Jezusu našimu Izveličarju in recimo: "Križani Jezus! oberni tvoj mili pogled na nas, podaj nam tvojo prebodeno roko in podpiraj nas vstali iz bolehne postelje naših grehov, pomagaj nam perpravljati pot, preden prideš, in reši nas od vsiga hudiga." Amen.

ČETERTA ADVENTNA NEDELA.

Evangeli: Janez oznanuje kerst pokore. Lukež III. 1—6.

OD PERPRAVLENJA NA JEZUSOVO ROJSTVO.

Očak sveti Caharija in njegova žena, sveta teta Elizabeta, sta v starosti od Boga sina prejela — svetiga Janeza kerstnika, kteri je bil v judovskih hribih, od Jeruzalema na jugu
tri ure hoda, dne 24. junija leta 4000 stvarjenja sveta rojen. Veliko veselje je pri rojstvu tega sina v Caharijovi hiši gospodarilo.

Janez je pervo mladost pri svojih stariših doživel, je njim lepo podložen bil, je v duhu močen prihajal, je samoto ljubil, v domači pušavi je Bogu goreče služil in svete resnice ter milost stvarnika premišleval, dokler ga ni božji poklic došel, prihod Rešenika svetu očitno napovedati. To se je pa tudi kmalo zgodilo.

Že je bilo vse na obljubljeniga Mesija perpravljeno. Judje niso bili več sami svoji gospodarji, ampak so služili rimski oblasti, in že petnajsto leto je Tiberi, drugi rimski
cesar, čeznje cesaril. On je imel tičas na Judovskim namestnike: v Judeji uniga Poncia Pilata, kteri je bil poznej Jezusa križati dal; v Galileji četertniga oblastnika uniga
Heroda, kteri je bil veliki petek Jezusa v belo oblačilo oblekel; v Jtureji in Trahoniški deželi četertniga oblastnika Filipa, brata popredniga Heroda, kterimu je bil tudi svojo
ženo Herodijado dopustil; v Abileni pa četertniga oblastnika Lizanijata, ajda po veri. Judovsko vero sta vodila duhovna Ana in Kajfež. Zdaj, ko je bil Jezus v 29. letu, in le pet
mescov mlaji od Janeza, vkaže Gospod Bog Janezu vsim ljudem očitno pridigati, in na prihod rešenika jih perpravljati. Janez tedaj pride na vse strani Jordana in oznanuje kerst pokore v odpušanje grehov z prerokam Izaijam rekoč: perpravite pot Gospodovo.

Preserčni kristjani! blagi čas se nam bliža, kmalo bojo napočili božični prazniki, rojstni god Jezusa Kristusa izveličarja našiga. Kakor je Janez nekdaj klical v pušavi: perpravite pot Gospodovo,  tako menim, da tudi jaz ne smem vmanjkati vas opominvati rekoč: perpravite se rojstvo Jezusovo vredno obhajati.  — In ti bo zapopadek mojiga današnjiga navka. Jaz bom vam razložil: kako se moramo na Jezusovo presveto rojstvo perpraviti. Poslušajte.

Kadar zvemo, da neki imeniten gospod bo nas z svojim obiskovanjem počastil, se mi perpravimo karkoli v naši moči leži, njega spodobno sprejeti. Naša perva skerb je
svojo hišo snažno počistiti, klopi, mize in okna omiti in lepo vse pomesti, naša druga skerb pa je vsaki gerdi smrad odpraviti, in z prijetnimi dišavami vse shrambe pokaditi, da
bi gospoda veselilo k nam priti in pri nas radovoljno ostati. 
Ravno to moramo storiti, če se hočemo na božične praznike prav perpraviti. Mi moramo:
1. našo hišo snažno počistiti, to je, naše serce vsega greha oprostiti. Naše serce je hiša božja, v ktero je pri svetim kerstu sveti Duh stopil, in v njim blagovoljno stanovanje izbral, po besedah svetiga Pavla, kteri pravi: "ne veste, da ste tempelj božji, in Duh božji v vas prebiva." 1. Kor. 3, 16.

Dokler človek kerstno obljubo derži, in skušnjavam satana, kterimu se je pri kersti odpovedal, s pomočjo božjo se serčno zoperstavi, vedno svojiga Boga v sebi nosi, je
srečen, on je z Bogam in Bog je ž njim. Kakor hitro pa človek kerstnim obljubam vmanjka, in od svojiga šebkiga mesa premagan se z greham znani in omadeža, joj nesreča velika! Duh božji ga zapusti, hiša božja je v človeku razderta, gnada posvečujoča je zgubljena, človek postane satanu sužen in otrok jeze božje.

Kaj je človeku v takim dušnonesrečnim stanu početi? Bog vse milosti, kteri noče smerti grešnika,  je zapeljanimu kristjanu druziga pripomočka prepisal, po kterim se on zamore svojih grehov očistiti, in svoje serce svetimu Duhu v prijetno hišo posvetiti. Zakrament svete pokore je po zgubljeni nedolžnosti edini pripomoček se greha oprostiti in dušo izveličati. Zato je sveti Janez kerstnik Farizejam in drugim grešnikam, kteri so k njemu v pušavo derli, djal: "Vi gadova rodovina, kdo je vam pokazal, da bote prihodni jezi vbejžali? Storite tedej vreden sad pokore." Mat. 3, 8.; in sam Jezus je rekel grešnim Galilejcam: "ako se ne bote spokorili, bote vsi pogubljeni" Luk. 13, 3.; in prerok Ecehijel
govori: "duša, ktera je grešila, bo vmerla, ako pa krivični nad svojimi grehi pokoro dela, ne bo vmerl." Eceh. 18, 20—31.

Kakor barkar, kadar se mu na visokim morju ladja zlomi in se topi, smert oditi ne zamore, ako za desko zlomljene ladje hitro ne popade, da bi na tisti k kraju splaval in se rešil; tako se človek, kteri je v posvetnim življenji nedolžnost zgubil, večniga pogubljenja rešiti ni v stanu, ako se svete pokore goreče ne poprime, ker pokora je druga deska po ladjelomu.  Trid. sej. 14. p. 2.

Presodimo zdaj naše pretečeno življenje in odkritoserčno povejmo, ali smo serčno nedolžnost ohranili? Oh sveta nedolžnost, kdaj že smo te zapravili! kolikanj let je že preteklo, od kar seje  naša barka nedolžnosti zlomila, in mi smo se v morju greha vtopili! Kako pač smo bili mi Bogu nezvesti! Če le nekoliko naše hiševanje pregledamo, od kteriga bomo morali enkrat odgovor dati, najdemo v našim sercu gerdeje ostudnosti in nesramneje nečistosti, kakor so bile Magdalene grešnice, najdemo hudobneje sovražtva, nevošljivosti in jeze, kot so bile Kajnove, najdemo na naši duši malopridnej obrekovanje, hinavščino in natolcovanje,
kot nekdajnih Farizejev, najdemo na naši vesti strašne krivice, najdemo naš jezik z neštevilnimi lažmi in preklinvanjem omadežan, naše oči, ušesa in vse udje najdemo s
tolikanj pregrehami in malopridnostmi obložene, da strah in groza nas mora obiti. Oh velika nesreča! kdaj smo že iz našiga serca Bogu slovu dali? Pa morebiti smo se že vsih teh grehov očistili, in primerjeno pokoro storili? Joj, pokora je bila za nas do zdaj le prazna beseda! Vse, kar smo storili, je obstalo v tim, da smo bli takšni, kakšne je nas že sv. Avguštin popisal, rekoč: "Dovolj ljudi se grešniki imenujejo, pa se le naprej greha veselijo; to je le obtoženje greha, pa ne poboljšanje; duša se le dolžna da, pa se ne ozdravi, razžaljenje se le pove, pa se ne odpravi." Mi smo se scer naših grehov obtožili, pa še to le na pol, in od spovednice smo ravno takšni proč šli, kakoršni smo k nji stopili; mi smo čez naše grehe tudi grevengo molili, pa le z jezikam, in serce od tega ni nič vedelo; mi smo tudi opravili, kar so nam bili spovednik nasvetovali, pa samo zato, ker so tako nam spovednik rekli. Glejte, tako smo delali. Ali smo se prav spokorili ? ali smo naše serce greha oprostili in drugej Boga v nas vpeljali.

Moji kristjani! še smo sužniki satana, naša hiša ni še čisto pometena, sveti Duh v naše serce ni še stopil, in v tim stanu božičnih praznikov ne bomo vredno obhajali. Tedaj očistimo naše serce vsih grehov v sveti pokori, vbogajmo svet modriga Tertuljana, popadimo desko svete pokore, ž njo bomo splavali iz valov naših grehov, ta bo nas v naročje milosti božje prinesla, in mi bomo Jezusa na njegov rojstni god veselo pozdravili.

Na božične praznike prav se perpraviti, moramo: 
2. našo hišo s prijetnimi dišavami pokaditi, to je, naše serce z lepimi bednostmi venčati.

Ni zadosti, da per obiskovanji od nekiga gospoda nam napovedanim le našo hišo snažno počistimo, ampak mi moramo tudi vsak gerdi smrad iz hiše spraviti in lepi duh v njo vpeljati, — še le tako bo gospod rad pri nas ostal; tako tudi na prihodno Jezusovo rojstvo se prav perpraviti, ni samo potrebno naše serce greha očistiti, ampak mi moramo tudi z lepimi čednostmi naše serce venčati. Lepe čednosti so tiste prijetne dišave, ktere gerdi smrad iz serca odpravijo, so tiste imenitne rožice, ktere sedež božji v našim sercu krasno opletejo, so tiste svete lampice, ktere pred veličastnim tronam svetiga Duha v našim sercu vedno gorijo.

Izaija prerok, s kterim po današnjim svetim evangeli Janez kerstnik poleg Jordana ljudi na gospodov prihod perpravlja, nam zastopno pove, s kakšnimi čednostmi se imamo previditi, če hočemo stezo gospodovo v naše serce ravno storiti in ga v nas vpeljati, on pravi: "vsaka dolina naj se napolni, in vsaka gora in vsak grič naj se poniža, in kar je kriviga, bodi ravno, in kar je ojstriga, gladke pota." Iza. 40, 4.

Vsaka dolina naj se napolni: Dolina v našim sercu je pomanjk pobožnosti. Do zdaj nismo mi na molitev nič veliko porajtali, za službo božjo nismo kaj marali, za čast božjo nismo praviga veselja imeli, duh ljubezni božje ni nas gorko vnemal, v našim sercu je divja pustota gospodarila, in mi smo bili podobni ledenimu polju po zimi, na kterim nobena nježna rožica ne cveti, naše serce je bilo božjih čednosti prazno. To praznoto moramo od sebe spraviti, in pravo gorečo pobožnost v serce vcepiti, tako bomo po besedah svetiga Jeronima vsako dolino napolnili, in Izveličarju ob njegovim prihodu v naše serce pot perpravili.

Vsaka gora in vsaki grič naj se poniža:  Gore in griči so v našim sercu prevzetnost. Ta prevzetnost, ktera nas pogospodaruje, nas zapeljuje, da se vsim opominvanjem zoperstavimo, nas moti, da z našimi bližnimi le v vednim sovražtvi in razpertii živimo, nas slepari, da sami sebe ne spoznamo in naših šebkosti ne ozdravimo. Dajmo takimu prevzetnimu duhu slovo, in sveto čednost lepe ponižnosti v serce zazadimo, da bomo našimu Izveličarju, kteri — v
Betlehemski štalici v vbožtvi rojen — se nam v ponižnosti bliža, prevzetnežem se zoperstavi pa ponižnim svojo gnado deli, pri njegovem prihodu pot perpravili. Tako se po učilu sv. Jeronima vsaka gora in vsak grič poniža. 

Kar je kriviga, bodi ravno. Krivo je vsaka nepravičnost, z ktero smo se na osebi ali na premoženji našiga bližniga ali na zapovedih božjih zadolžili, naše serce omadeževali in
dušo ranili. Vse te krivice popraviti je naša visoka dolžnost. "Blagor lačnim in žejnim pravice, ker oni bodo nasiteni," pravi Jezus. Učimo se od Caheja. "Glej Gospod," reče on
Jezusu, kadar ga je v hišo sprejel, "polovico svojiga blaga dam vbogim, in ako sim koga kaj ogoljfal, povernem čveterno." Ce želimo tudi mi izveličarja v naše serce sprejeti, moramo
vse krivice popraviti in čednost svete pravičnosti si vdeležiti ter vse naše žive dni le pravično živeti. Tako bomo po besedah sv. Gregorja kar je krivičniga ravno storili.

Kar je ojstriga, bodi gladka pot.  Ojstre so ostudnost, nevsmiljenost, jeza, nepoterpežlivost, in druge divjasti našiga serca, ktere nas v neštevilne grehe zapletejo. Jezus pa je učil le sveto čistost, rekoč: „Blagor jim, kteri so čistiga serca, ker oni bodo Boga gledali;" on je naročeval le usmiljenost, rekoč: "Blagor usmiljenim, ker oni bodo vsmiljenje dosegli;“  on je le krotkost in mir in ljubezen priporočeval, rekoč: "Blagor krotkim, ker oni bodo zemljo posedli, blagor mirnim , ker oni bodo otroci božji imenovani;" on je vedno pravil, da le po tih čednostih se bomo vsim njegovi učenci spričevali, in visoke prijaznosti nebeškiga očeta vdeležili. Da bo nam njegov blagor veljal, olepšajmo naše serce s timi svetimi čednostmi; mi bomo na tako vižo Jezusu pri njegovem prihodu vse, kar je ojstriga, gladke pota storili in prijetno stanovanje mu v našim sercu perpravili.
Pa kaj pomagajo vse moje besede? Žalosten spomin! Že okoli sedem sto let pred Kristusam je prerok Izaija ljudi glasno klical gospodu pot perpraviti, vpil je Janez kerstnik v pušavi malo mescov pred Jezusovim razglašenjem svojim rojakam na prihod Izveličarja se perpraviti, za njim so vsako leto goreči oznanovavci svetiga evangelja verne budili na sveto rojstvo Jezusovo se vredno perpraviti, pa njih klicanje, vpitje in budenje je veči delj le prazno ostalo, in ljudje so na to malo kaj porajtali. Kaj tedaj smem pa jaz zaupati? mar bodo moje besede več veljale? Moji kristjani! ne bodite tako terdovratni in za večno srečo strašno neskerbni, ovenčajte se z lepimi čednostmi, napolnite serce z sveto pobožnostjo, ponižnostjo, pravičnostjo, čistostjo, usmiljenostjo, krotkostjo, ljubeznjo in z vsimi drugimi zveličanskimi čednostmi, da bo gospod Jezus Kristus per svojim prihodu vas obiskal in veselo pri vas ostal.

Tako tedaj se imamo na Jezusovo sveto rojstvo perpraviti; 1. da naše serce vsega greha oprostimo; 2. da naše serce z lepimi čednostmi venčamo.

Predragi kristjani! Vas opomnim prilike od deset devic iz evangelja, ktere so vzele svoje svetila in šle ženinu naproti. Pet jih je bilo pametnih, pet pa nespametnih. Pametne so vzele olja v svojih posodah z svetili vred, nespametne pa so vzele le svetila, olja pa niso vzele seboj. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. O polnoči je prišel ženin, in device so hitro vstale ter so napravljale svoje svetila. Nespametne pa niso imele olja in svetila so se jim jele ugasovati, torej poprosijo pametne naj bi jim olja posodile; pa une niso hotle, temuč so jim rekle: Da nam in vam olja ne zmanjka, pojdite raji k prodajavcam in si ga kupite. Kadar so pasle kupovat, je prišel ženin, in perpravljene so šle ž njim na ženitnino in duri so se zaperle. Poslednič pa pridejo tudi une device, rekoč: Gospod! gospod! odpri nam. On pa je odgovoril in rekel: Resnično vam povem, vas ne poznam. Mat. 25, 1 —19.

Ženin je Jezus Kristus, device so naše duše, svetila so lepe čednosti, olje so naše dobre dela. O polnoči bo na božični praznik Jezus Kristus prišel. Bodimo perpravljeni, da ga po vrednim sprejmemo. Naše duše naj bodo vsega madeža čiste, z svetili lepih čednosti previdene in z dobrimi deli ovenčane naj na ženina čakajo, da se jim ne bo godilo kot unim nespametnim devicam, kterih ženin ni hotel poznati, ampak da perpravljene bodo šle z ženinam na ženitnino večno veselo. Amen.

